Dr. Matjaž Kmecl, bivši podpredsednik Zveze združenj borcev Slovenije, in kapelški župnik Poldej Zunder.

Dr. Matjaž Kmecl:
Zapis o spomenikih, znamenjih in obeležjih

Tam blizu, kjer živim, rečejo nekemu kraju sredi gozda ‘Pri soldatkih’, gozdnatim hribom nad Savo pa Stražni hribi. Star možak mi je pravil, da so vse do druge svetovne vojne imeli ljudje navado tu položiti vejico, kadar  so šli mimo. Do jeseni se je tako vsako leto nabral lep kup dračja, ki so ga potem zažgali. Zgodba o tej navadi je bila na kratko taka:
Pred dvesto leti je francoska vojska stražila prehod čez Savo; vojaki so bili mladi fantje, skoraj še otroci, petnajstletniki in naprej. Zlakoteni, prezebli in premočeni so množično umirali, pokopavali so jih kar na jasi sredi gozda. Ljudem so se smilili; ko se je vojska končno umaknila, so zato začeli v njihov spomin po starem običaju polagati vejice, kraj pa so ljubkovalno krstili - „Pri soldatkih“. Vojska ni - kot nobena vojska - prebivalcem tod prinesla nič dobrega, fantje pa so jim, čeprav tujci, segli v srce: ne krivi ne dolžni so tu, daleč od staršev in doma, nesrečno končali svoja mlada življenja. - Spomin, ki je narekoval polaganje vejic, je potem trajal več kot poldrugo stoletje; komaj kdo je čez čas še vedel, zakaj to počne, pa je le počel; obdržal se je menda tudi še preko prve svetovne vojne, po drugi pa je končno zamrl. Kres, ki so ga pomalem čez vse leto gradili mimoidoči iz drobnih zelenih pušeljčkov, je bil neke vrste sprotni spomenik, spominska počastitev; da ne bi pozabili; znamenje obeležje - saj ni treba, da je spomenik iz kamna ali brona. Brižinski spomeniki, prvo znano zapisanje slovenske besede, so na papirju/pergamentu - in so vseeno „spomeniki“, saj (so)oblikujejo našo zavest, pamet; v slovanskih jezikih je namreč „pamet“ nekakšna pomenska hčerka „spominov“, pač po logiki, da „pamet“ nastaja iz „spominjanja“. V ruščini je „večnaja pamjat“ „večen spomin“/“večna slava“, „spomenik“ je „pamjatnik“; v večini drugih slovanskih jezikov podobno. - Naloga spomenikov je namreč, da presegajo trenutne dogodke in sprotno življenje, opozarjajo na minljivost; ohranjajo vsaj še nekaj časa mrtve med nami in z njimi seveda vrednote, za katere so umrli. - Takšni spomeniki so za žive vodilo, kako naj živijo, da bo njihovo življenje seglo preko dnevne minljivosti, efemeridnosti; največkrat temelji na rodovni ali občečloveški logiki. (Ob tej priložnosti si dovoljujem pripomniti, da je tovrsten „spomenik“ zato lahko celo že sleherna dvojezična krajevna tabla in da je bil tudi s tega vidika „znameniti“ tafelšturm več kot barbarsko dogajanje; table so namreč spominjale, če že drugega ne, na neko kulturno stanje, živo preteklost. Mazanje po njih zato ni bilo prav nič drugačno od mazanja po pokopaliških kamnih - naj se sliši primerjava še tako mrakobno in celo dvoumno.)

Sleherno pokopališče je v tem smislu zbirka drobnih spomenikov, k njim prinašamo cvetje, prižigamo sveče in se ob njih vsaj enkrat na leto zberemo, da se pospominjamo vseh, ki jih ni več med nami, in njihovih dejanj - ker smo pač skupnost: ne samo živi, temveč vsi, saj smo zrasli iz preteklosti, srečne in zle, hude ali blage - naši predniki so jo soustvarjali, kot so soustvarjali nas; dolžni smo jim hvaležnost ali zamero in vse drugo.
Javni spomeniki pričajo o dogodkih takšne in drugačne skupnosti/javnosti - kaj je ukrenila, kako se je žrtvovala, da bi živela po svojih predstavah in vrednotah, v svoji svobodi. Eden najznamenitejših spomenikov te vrste so pred poltretjim tisočletjem postavili pri Termopilah - v večen spomin in slavo 300 Špartancev, ki so do zadnjega popadali v boju s Perzijci. Še dandanašnji veljajo za zgled junaške domovinske ljubezni (kot velja na drugi strani Efijalt, ki jih je izdal perzijskim napadalcem, za prazgled kolaborantstva).
Na kamnu v njihov spomin so vklesane besede:

Tujec, ko prideš v Sparto, povej, da še zmeraj ležimo
v klancu stražarji zvestí, kakor je vêlel ukaz.

Napis pravi torej, da celo še mrtvi varujejo svojo domovino - sporočilo in zgled naslednjim rodovom. - In še nekaj je mogoče razumeti iz tega spomenika, vero, da so sicer umrli, vendar poslej živijo v kamnu, saj ne umre vse s smrtjo. Saxa loquuntur - Non omnis moriar. Tovrstnih prepričanj je polna že antika. - Potem pa se nadaljujejo skozi vsa naslednja tisočletja. Do naših partizanskih upornikov. Te je med drugim gnala naravnost neverjetna vera v pravičnost njihovega upora. Primerov je nič koliko. Patetično znamenit je na primer v tem smislu partizanski pesnik Ivan Rob: preden ga je italijanska fašistična soldateska ubila in ga še na pol živega zagrebla, ji je v obraz zabrusil eno znamenitih gesel njihovega risorgimenta - gibanja za združitev in neodvisnost Italije v 19. stoletju:

Kdor umre za domovino, je živel dovolj!
Chi per la patria muor’,  vissuto e assai!

Podobno Kajuh v pesmi Materi padlega partizana:

Lepo je, veš, mama, lepo je živeti,
toda, za kar sem umrl,
bi hotel še enkrat umreti!

Naj ne naštevam. - Ker se je protinacistični in protifašistični upor razgorel po vsem slovenskem etničnem ozemlju, je razumljivo, da je zajel tudi Koroško. In spet ni treba naštevati, kje vse. Niti ni treba imeti v mislih samo velikih stvari, kot je bil poboj na Peršmanovini ali trinajst selskih žrtev ali nasilna izselitev tisoč Slovencev 1942 v rajh; v vseh podkaravanških grapah in bregeh bi lahko stali drobni termopilski spomeniki. Navsezadnje si je Avstrija tudi z njimi po vojni lahko pridobila status „prve nacistične žrtve“, z entuziastičnim sprejemom Hitlerjevih enot si ga gotovo ni. Tudi ne z delovanjem „Domovinske zveze“ in vseh drugih nacističnih organizacij, ki jih je velik del prebivalstva sicer toplo in z odobravanjem sprejemal, v njih goreče sodeloval in jih podpiral. - Hitlerjeva „vizija“, da je treba na jugu razširiti nemški „lebensraum“ do sredozemskih obal, se je lepo ujemala s početjem starih koroških „brambovcev“ in je zato bilo tu iztrebljanje „odvečnih in nepotrebnih“ Slovencev še toliko temeljitejše, še bolj krvavo trdo. Nekdanji meščanski  nacionalizem se je z novim zagonom tu stopnjeval v nacistični etnocid, ki ni poznal moralnih meja. Zakaj pa bi res odlašali z narodnostnim „očiščevanjem“ dežele, če pa je bil po velikih in posvečenih herenfolkovskih načrtih tako in tako ves slovenski narod napoti?
Prav zato se mi je zdela odločitev nekdanjega krško celovškega škofa Schwarza, da gre sredi najhujše zime pomolit za pobite partizane pod Arihovo pečjo, eden najlepših dogodkov zadnjih let na sodobnem Koroškem; tudi če kdo misli drugače in če je bilo še kaj zraven. Podobno sem se počutil pri spominskih prireditvah za nacističnimi žrtvami na Zgornjem Obirskem ali v Železni Kapli, kjer je kapelski župnik Zunder ob partizanskih spomenikih govoril besede o „naših fantih“. V osrednji Sloveniji se kaj takega že ne bi zgodilo, tam so se stvari že zdavnaj zanesljivo umazale; zadnji škof, ki je lepo govoril o osvobodilnem boju, je bil Vekoslav Grmič, kocbekovsko svobodni Prlek.
Nasprotje takšni politično neobremenjeni človečnosti pa je seveda skrivno razbijanje spomenikov uporu; za njim tiči popreproščeno prepričanje, da bo z razbitjem kamna razbita tudi preteklost. Tega je zmeraj več, in to spet po vsem slovenskem etničnem ozemlju, ne le na Koroškem; le razlogi so - deloma - različni. O tem bi vedela veliko povedati Mira in Miran Hladnik, ki s številnimi sodelavci sestavljata dokumentarni zemljevid partizanskih obeležij in znamenj na Slovenskem; med temi jih je kar nekaj razbitih, ukradenih (bron!), pomazanih in onečaščenih. Razlogi za barbarizem so različni: stare zamere, politikantstvo in podobno - skupna pa je zblojena vera, da se na ta način spreminja preteklost, ali vsaj da se prekinja spomin nanjo; da se brišejo stari grehi na eni in zasluge na drugi strani. - V tako imenovanem zamejstvu je pomemben vzgib za takšne posege zmeraj bilo še narodnostno sovraštvo, kar je morda celo najbolj žalostna spodbuda, saj priča o tem, da početniki resnično živijo še z „zaostalimi urami“ - sodobna Evropa se je že zdavnaj ustalila kot Evropa narodov in strpnosti, kot svet, ki je nastal na pogorišču imperialnih zablod, in za to celo plačal velikansko, kataklizmično noro ceno.

Ob tem se spominjam nekega partizanskega poveljnika na Svinji planini in Djekšah, ki so mu zgodaj poleti 1945 po ultimatu angleških „zaveznikov“ ukazali, naj se s svojo enoto umakne globoko dol, pod nekdanjo jugoslovansko mejo; s kakšno krvavečo zavestjo je to storil in ves čas imel v misli predvsem 200 grobov padlih soborcev, ki jih je pri tem puščal za sabo. Seveda so padli kot branilci svojega naroda, vendar hkrati tudi na mrtvi straži evropske svobode in človečnosti. Spomeniki za njimi, pa čeprav „pospravljeni“ na farnih in drugih pokopališčih, so spomeniki nekega drugačnega, ne preteklega sveta; kjerkoli že so - tudi na Koroškem; pravzaprav na Koroškem še bolj, ker je dežela v preteklosti skoraj izkrvavela od sovraštva.
Če mrtvi kamni res govorijo o živih, kot so bili prepričani Latinci - saxa loquuntur - jih je današnji človek dolžen spoštovati in jih varovati; in če država s svojo suverenostjo res temelji na vrednotah, o katerih pričajo, velja isto ali še bolj tudi zanjo. - Ker sem že omenil škofa Aloisa Schwarza, naj za konec še pristavim njegove besede izpod Arihove peči: Pozaba je novo nasilje nad pokojnimi. In dodajam: Ne pozabimo! Kot niso moji preprosti sokrajani nekdanjih „soldatkov“. Kje neki, da bi podirali znamenja za njimi!