ŠENTRUPERT PRI VELIKOVCU


Za Velikovec slej ko prej ni mogoče reči, da je to narodnostno strpen kraj, saj se celo ponaša z naslovom, da je „plebiscitno mesto“. Najbrž tudi zato, ker je kraj sam, četudi obdan s slovenskim življem, že v letih pred prvo svetovno vojno prednjačil v nestrpnosti. Verjetno prav zaradi tega je Ciril-Metodova šolska družba že leta 1910 odprla v Šentrupertu osnovno šolo s slovenščino kot učnim jezikom. Šole v Šentrupertu pri Velikovcu danes ni več, zato pa se je šola v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu v upravi šolskih sester razvila celo v Višjo šolo za gospodarske poklice.

Pripadniki osmih narodnosti

Poleti in jeseni 1944 si je Koroška grupa odredov (po reorganizaciji septembra 1944 preimenovana v Koroški odred) prizadevala, da bi razširila partizanski odpor v smeri proti Svinški planini. V ta namen je več partizanskih skupin z velikimi težavami prekoračilo Dravo. Enote na Svinški planini so postale sprejemna baza za avstrijske antifašiste-dezerterje iz nemške vojske, predvsem pa za prisilne delavce, ki so se priključili koroškim partizanom. Tako so se na Svinški planini borili pripadniki osmih narodnosti. Njim je postavila Zveza koroških partizanov kar največji partizanski pomnik na Koroškem in ga slovesno odkrila 26. oktobra 1947


Prekop padlih borcev za svobodo, 17. 11. 1946-foto: družinski arhiv Prušnik.


Med navzočimi na prekopu: dr. Luka Sienčnik, dr. Franc Petek, Karl Prušnik-Gašper, Pavle Žaucer-Matjaž, Vinko Gröblacher. - foto: družinski arhiv Prušnik.

Zaradi govora v zapor

Ob odkritju šentrupertskega spomenika je povedal takratni sekretar Pokrajinskega odbora OF Karel Prušnik-Gašper med drugim tole: „Spomenik naj bo simbol velikega dela v naši zgodovini, opomin nam in še poznim rodovom, da smo enkrat za vselej prenehali biti sužnji. Ta spomenik, ki ga danes odkrivamo, je svetel dokaz, da smo koroški Slovenci s tem, ko smo leta 1942 zavestno zgrabili za orožje proti tujcu, postali del naprednih demokratičnih narodov. Borili smo se za pravičen mir, za pravično demokratično ureditev, za popolno likvidacijo fašizma in da bi se nikoli več ne zgodilo to, kar je prineslo vsemu človeštvu toliko gorja, da bi namreč nemški imperializem mogel še kdaj otresati svoja grozodejstva nad malimi narodi.“
Zaradi tega govora ob odkritju spomenika so Prušnika obsodili na dvanajst mesecev zapora v Karlauu - in to že tretjič, od novembra 1947 naprej. Prvikrat je bil zaprt v Karlauu že pred vojno od oktobra 1935 do julija 1936, ker je pripravljal izdajanje ilegalnega slovenskega lista; drugič je bil v Karlauu od aprila do julija 1947.


Prvi spomenik v Šentrupertu - foto: družinski arhiv Prušnik.

Razgibana pomnikova zgodovina

Leta 1953 so nagrobni spomenik borcem, ki so padli tudi za osvoboditev Avstrije, razstrelili. Zločinci vse do danes niso bili ne odkriti ne kaznovani. Bronasta plastika Marijana Matijeviča je bila razdejana, ostal je le kamnit podstavek z napisom:

Padlim za svobodo v borbi proti fašizmu.

Četudi bi morale avstrijske oblasti ustreči mednarodnim obveznostim in spomenik v celoti obnoviti po vzorcu originala, so namesto prejšnje, kaka dva metra visoke bronaste plastike dveh partizanov in partizanke postavile na vrh podstavka navadno žaro. Razbitine so člani Zveze koroških partizanov na novo sestavili. Danes stoji spomenik pred Peršmanovo domačijo v Koprivni pri Železni Kapli.
Napis na spomeniku v Šentrupertu pri Velikovcu je Zveza koroških partizanov leta 1992 vsebinsko in večjezično dopolnila, 29. oktobra 2016 pa je otok spomina odkrila v povsem novi in dopolnjeni obliki. Tako zdaj nagrobnik priča tako o narodni kakor tudi mednarodni naravi boja proti nacionalsocializmu, saj so se mu tudi tu, na severni strani Drave pridružili mnogi prisilni delavci predvsem iz Sovjetske zveze in vojni ujetniki raznih narodnosti.

Skupno grobišče za 83 borcev in bork

Na severni strani šentrupertske cerkve, vendar že v pokopališkem okviru, je urejeno dvanajst metrov dolgo in pet metrov široko skupno grobišče za 83 borcev, ki so padli v bojih na bližnji Svinški planini in bili po končani vojni novembra 1946 prekopani v zemljo velikovškega pokopališča. Njihova imena so večinoma neznana. Le za nekatere je bilo mogoče dobiti podatke: Anton Brdnik-Viktor (rojen 29. 6. 1921, padel 15. 12. 1944), Jožef Drofelnik-Iztok (rojen 25. 8. 1925, padel 24. 10. 1944), Jožef Filip-Feliks (rojen 21. 3. 1924. padel 19. 11. 1944), Jožef Hermanko-Zvonko (rojen 15. 3. 1927. padel 26. 4. 1945), Ivan Juhant-Matija (padel 13. 3. 1945), Stanko Kotnik (padel 13. 3. 1945), Francka Logar-Nacesnikova (rojena 21. 9. 1920, padla 15. 11. 1944), Avgust Logar (rojen 1919, padel 6. 12. 1944) Jožef Mori (rojen 1. 2. 1926, padel 10. 11. 1944), Slavko Osojnik-Edi (rojen 24. 4. 1921, padel 9. 11. 1944), Hugo Osojnik-Filip (rojen 17. 7. 1924, padel 27. 4. 1945), Adolf Pisar (rojen 25. 5. 1923, padel 4. 5. 1945), Franc Petrič-Februar (rojen 3. 3. 1921, padel 13. 3. 1945), Pavle Podričnik-Vinko (padel 13. 3. 1945), Mirko Slemnik-Gašper (rojen 21. 5. 1925, padel 10. 8. 1944), Engelbert Vačovnik (rojen 12. 7. 1926, padel 13. 3. 1945), Avgust Vršnik-Matija, komisar Severnega koroškega bataljona (padel 13. 3. 1945), Miha Roš-Polde (rojen 9. 9. 1912, padel 6. 12. 1944 kot komisar čete), komandir Hesketh Prichard-Cahusac, major, angleški zvezni oficir.
V Šentrupertu ima svoj grob tudi slovenski politik, pred vojno koroški deželni poslanec in dolgoletni predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Franc Petek (1885 - 1965).

Lega:
Če pridete iz Celovca po stari zvezni cesti, ležita na levi strani tik pred Velikovcem nekoliko od ceste oddaljeno cerkev in pokopališče Šentrupert pri Velikovcu. Tam se nahaja tudi največji otok spomina na južnem Koroškem.

Copyright © 2023. All Rights Reserved.