KOROŠKI SLOVENCI IN ODPOR


Koroški partizani pod Arihovo pečjo - foto: družinski arhiv Prušnik

Dr. Valentin Sima:

Partizanski odpor je bil zgodovinsko potreben

Obdobje nacizma v Avstriji in tudi na Koroškem ni več tabuizirana tema kot še pred približno tridesetimi leti, tudi kar zadeva nasilje nad manjšinami in pa dejstvo, da so deli avstrijskega prebivalstva to nasilje omogočali, ga podpihovali ali pa pri njem celo sodelovali. Poleg manjšinske kulture spominjanja so se porodile tudi v večinski družbi raznolike iniciative, ki se soočajo tako s preganjanjem kot tudi z raznimi oblikami protifašističnega odpora. Tudi mediji se tej tematiki posvečajo deloma zelo široko, iz česar pa seveda ne moremo nujno sklepati na osveščenost celotnega prebivalstva o tem obdobju zgodovine.
Ne moremo mimo dejstva, da so priznanja deležne predvsem žrtve nacizma, manj pozitivno pa javnost vrednoti odpor, predvsem v njegovih radikalnejših oblikah, od dezerterjev pa do oboroženega odpora. Tako je npr. avstrijski parlament pred leti sicer sklenil pavšalno rehabilitacijo dezerterjev iz Hitlerjeve vojske, toda FPÖ, ki je danes članica avstrijske vlade, je tedaj glasovala proti rehabilitaciji. Na Koroškem pa je ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne tedanji namestnik deželnega glavarja, svobodnjak Karl Heinz Grasser, imenoval slovenske borce proti nacizmu „sovražnike Koroške“ in se zaradi tega ni udeležil polaganja vencev žrtvam za osvoboditev Avstrije 8. maja 1995. Sicer je že tedaj zgodovinarka Claudia Fräss-Ehrfeld v Kleine Zeitung zapisala, da so se partizani borili proti nacizmu („als einzige ins Gewicht fallende Widerstandsgruppierung“) in da je to imelo tudi vojaški pomen. Celo predsednik koroškega Heimatdiensta, Josef Feldner, je leta 2014 ob odkritju spominske plošče za povojne žrtve iz nemške narodne skupnosti v občini Lovrenc na Dravskem polju priznal, da je bil tudi partizanski odpor proti nacizmu zgodovinsko potreben („historisch notwendig“), kar je izzvalo ostro polemiko v skrajno desnem časopisju. Čeprav so torej vidni določeni premiki v vrednotenju odpora, je seveda zaenkrat še vedno pod vprašajem trajnost in razširjenost takšnih stališč.


Pokol pri Peršmanu - foto: Spurensuche. Erzählte Geschichte der Kärntner Slowenen. 1990, Wien, Österreichischer Bundesverlag.

Pojem „odpor“ je zelo širok, če govorimo o koroških Slovencih, pa seveda ob tej besedi mislimo predvsem na partizanski odpor. Vsekakor je bil ta način nasprotovanja nacističnemu režimu glede na svoje oblike in razsežnosti enkraten v mejah celotnega nemškega rajha. Partizanski boj (gverila) je starejši zgodovinski pojav, nikoli pa ni bil tako razširjen kot v drugi svetovni vojni, tako da lahko ta način vojskovanja označujemo kot posebnost druge svetovne vojne, in sicer glede na Evropo vse od Sovjetske zveze preko Poljske in Češkoslovaške do balkanskih držav pa tja do zahoda, do Italije in Francije. Pomen teh bojev, njihov doprinos k porazu nacizma in fašizma je med zgodovinarji neoporečen.
Odtegnil je ducate divizij od front, paraliziral stotisoče vojakov fašističnih sil, otežkočal operacije večjih skupin Wehrmachta, uničeval material, delal sabotaže in hromil moralo v zaledju. To velja v sorazmerju tudi za partizansko gibanje majhnega (koroškega) slovenskega naroda, kar je treba v tej deželi na žalost še vedno posebej poudarjati.
Odporniški duh med koroškimi Slovenci se je razvil postopoma, ljudje niso bili „rojeni uporniki“. Zavedni in narodno dejavni med njimi so bili v veliki večini katoliško usmerjeni, del pa se je gibal tudi v delavskih skupinah. Ni dvoma, da med slovenskimi Korošci ni bilo tiste evforije nad „anšlusom‹ kot med njihovimi nemškogovorečimi sodeželani, Slovenci so bili rezervirani, to nam jasno kažejo ohranjena poročila žandarmerijskih postaj iz okraja Velikovec. Na drugi strani pa so deloma tudi takšni ljudje, ki so se pozneje priključili partizanom, ob kratkoročnih ekonomskih olajšavah, ki so sledile „anšlusu“, morda v novem režimu videli tudi „dobre“ strani. Prve oblike (bolj tihega) odporništva so nam znane že iz časa glasovanja o „anšlusu“, toda že kmalu po tem so se pojavile prve oblike (spontanega) odpora proti nacizmu, predvsem pa z začetkom vpoklicov tudi koroških Slovencev v nemško vojsko. Dosti fantov se je odtegnilo vojski ali pa so dezertirali, v glavnem se je to dogajalo v okolici Pliberka v Podjuni, v Železni Kapli in v Selah, samo iz Sel jih je bilo 20. Ti fantje so se rešili s pobegom v tedaj še neokupirano Jugoslavijo (Slovenijo).
Tudi organizirane oblike odpora so se porajale že v letih 1939 in 1940. Navezovale so na organiziranost iz prejšnjih let, ko so nekatere politične grupacije stale v opoziciji do avstrofašizma. To so bili na Koroškem predvsem ljudje iz socialističnih vrst (revolucionarni socialisti, komunisti). Znana antifašistična organizacija primorskih Slovencev TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) je imela svoje pristaše tudi na Koroškem (med slovensko in nemško govorečimi) in je izvajala razne akcije. Spomladi leta 1940 je gestapo aretirala celo vrsto ljudi iz teh odporniških krogov.
Po napadu na Jugoslavijo se je del tistih, ki so se bili prej izognili z begom v Jugoslavijo vpoklicu v nemško vojsko, vrnil na Koroško (poleti leta 1941), ampak ta t. im. „zeleni kader“ je najprej bil zelo rezerviran do vključitve v Osvobodilno fronto. V glavnem so prišli v bližino svojih domačih vasi, se skrivali v gorah oz. v gozdu in se tako naprej odtegovali služenju v nemški vojski, v teku 1942. in 1943. leta pa se je večina teh pridružila partizanom.


Partizani stražijo vojvodski prestol - foto: Koroška v borbi. 1951, Celovec.

Odločilni mejnik v odnosu koroških Slovencev do nacizma in v razvoju njihovega odporniškega duha pa je bil gotovo april 1942, pregon oz. izselitev okoli 1.000 koroških Slovencev. Po tem dogodku je postala pot prosta za širši in aktivni odpor proti nacizmu. Od tedaj naprej je moralo biti vsakemu koroškemu Slovencu in vsaki koroški Slovenki jasno, da mnogih drugih možnosti ni in da jim ta režim niti kot posameznikom - ker so Slovenci - ne obeta nič kaj dobrega, kaj šele, da bi preživeli kot narod. Postavljalo se je edinole še individualno vprašanje, ali je treba takoj tvegati tudi lastno življenje ter dobrobit družinskih članov in se priključiti odporu ali pa je bolje zaupati v zavezniško osvoboditev Avstrije in s tem tudi koroških Slovencev.
Seveda pripravljenost za tveganje in volja do odpora nista edina pogoja za dejavno odporništvo. Potrebni so tudi zunanji pogoji, za partizanski odpor na Koroškem so to bili v drugi svetovni vojni razvoj osvobodilnega gibanja v Jugoslaviji oz. Sloveniji na eni in stanje odporniškega duha v Avstriji, ki je bil že sam po sebi slab, predvsem pa v tedanjem položaju ni ponujal nobene perspektive koroškim Slovencem. V Jugoslaviji je uspelo komunistični stranki z razvojem osvobodilnega gibanja predvsem po napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo junija 1941 začeti z oboroženimi akcijami. Proti koncu vojne - to je marca 1945 - so bile partizanske formacije pod Titom armada, ki je štela 650.000 mož. Od leta 1942 naprej je ta osvobodilna vojska postopoma postajala edina grupacija, ki so jo jemali resno tudi zapadni zavezniki in jo zato podpirali, saj je bila edina, ki je dejansko oponirala nemškim in italijanskim okupacijskim silam.
V Sloveniji je bila 26. oz. 27. aprila 1941 formirana Osvobodilna fronta kot koalicija strank. S tem je bila ustvarjena enotna organizacija, ki se je pripravljala na oborožen upor proti okupatorjem, pri čemer so vodilno vlogo igrali komunisti, ki so bili vajeni ilegalnega dela že iz časov stare Jugoslavije. Kljub začasnim in delnim uspehom v protipartizanskem boju okupatorjem tudi tega gibanja ni uspelo zatreti. Ko je nemški okupator napravil še to napako, da je začel mobilizirati slovenske fante v svojo vojsko, so se začeli porajati množični odhodi k partizanom, kajti OF je začela izvajati protimobilizacijo. Tu je tudi nekako razvidno, kaj privede posameznika do tega, da se odloči za nevarno, težavno ter s hudimi fizičnimi napori povezano življenje v partizanski vojski, kjer mu manjkajo vse tiste udobnosti, ki jih ima doma. Ob jasni alternativi - ali služiti Hitlerju kot vojak ali oditi v partizane - je bila odločitev za večino slovenskih mladeničev jasna. Slovenska partizanska vojska je štela 1. avgusta 1944 21.751 borcev, sledile so mobilizacije, tako da so februarja 1945 štele enote OF okoli 35.000 ljudi. Vsekakor je bila slovenska partizanska vojska skupaj z jugoslovanskimi in drugimi (npr. bolgarskimi enotami) tako močna, da je sodelovala pri osvoboditvi Koroške in Primorske.
V poletnih mesecih 1942 je OF začenjala tudi na Koroškem ustvarjati politično mrežo odpora, najprej v Podjuni, predvsem v okolici Železne Kaple. Tam je deloval Ivan Županc-Johan, domačin z Obirske, ki se je bil umaknil pred mobilizacijo v nemško vojsko v Jugoslavijo in je zdaj prišel iz Kokrškega odreda v domači kraj, da informira znance o ciljih OF. V zgodnji jeseni 1942 se mu je pridružil izkušeni partizan in predvojni  komunist Stane Mrhar in ta dva sta zgradila mrežo zaupnikov in simpatizerjev OF. Čeprav so manjše skupine partizanov prišle na Koroško že nekoliko prej, je kot prvi oboroženi spopad na koroških tleh poznan dogodek na Robežah pri Apačah 25. avgusta 1942, ki je močno odmeval med prebivalstvom, ker je videlo, da je tudi nemška vojska ranljiva. Politična mreža OF na področju Železne Kaple in Sel je bila novembra 1942 izdana, sledile so aretacije in znane smrtne obsodbe pred t. im. ljudskim sodiščem (Volksgerichtshof) aprila 1943 v Celovcu, 29. aprila 1943 so na Dunaju obglavili 13 obsojenih. To so bili prvi aktivisti oz. ljudje iz tiste mreže, ki sta jo bila vzpostavila Županc in Mrhar. Na zapadu, v Rožu, so bili prvi stiki OF s prebivalci tudi že poleti 1942. Pionir gibanja je bil Matija Verdnik-Tomaž, pravtako domačin z Bistrice v Rožu. Februarja 1943 mu je že uspelo razviti mrežo v domačih krajih, potem pa je začel vzpostavljati stike tudi čez reko Dravo. Zelo uspešna akcija v Rožu je bila maja 1943, ko so partizani napadli tovarno akumulatorjev na Bistrici. Uničili so precej naprav in med drugim osvobodili 41 ruskih ujetnikov. Tudi v Podjuni se je posrečilo razširiti delovanje na severni breg Drave (na Svinško planino). Višek je partizansko gibanje na Koroškem doseglo poleti leta 1944, mreža simpatizerjev in stikov se je razširjala na Zilsko dolino, v mesto Celovec, v Beljak in v okolico teh mest.


Partizani in župnik Feinig v Gospe sveti - foto: Muzej novejše zgodovine, Ljubljana.

Čeprav je partizansko gibanje na Koroškem imelo svoje zarodke tudi v deželi sami, se brez zaledja v Sloveniji ne bi bilo moglo tako razširiti. Ob vsej podpori, ki jo je gibanje imelo s strani domačinov, je pač le velik del voditeljev prihajal iz Slovenije, deloma so to bili tudi domačini, ki pa so že bili politično izšolani v Sloveniji.
Pomemben vidik partizanstva na Koroškem so tudi povezave z nemškogovorečimi nasprotniki nacizma, od komunistov in socialistov pa do tistih, katerih odpor se je napajal iz katoliške miselnosti. Takšne povezave so bile tako na ravni političnih organizacij kot tudi na vsakdanji ravni, če so nemškogovoreči aktivno podpirali partizane v svojih krajih. Predvsem v „uradnih“ stikih med organizacijami odpora so se lahko pojavljala tudi nesoglasja. Čeprav so se glavni cilji OF in avstrijskega odpora pokrivali - uničenje nacizma in osvoboditev slovenskega naroda in Avstrije -, je lahko predvsem glede na vprašanje bodoče meje med Avstrijo in Jugoslavijo prihajalo do trenj, ki pa med vojno nikoli niso privedla do resnega konflikta.
Naj še omenimo, da so na Koroškem poleg partizanskega gibanja obstajale tudi t. im. „načrtovalne“ skupinice iz vrst koroških slovenskih voditeljev iz časa med obema vojnama, ki niso sodelovali z OF. Najbolj znan dokument takšne skupine je „Koroška deklaracija“ iz poletja 1944, ki je zahtevala za čas po vojni pravico Slovencev do politične združitve z ostalimi slovenskimi predeli v zedinjeno Slovenijo kot sestavni del nove Jugoslavije. Severno slovensko in jugoslovansko mejo si je zamišljala na Visokih in Nizkih Turah. Tekst deklaracije je bil junija 1944 pripravil Jeseničan Tone Čop, sodelavec britanske tajne službe Intelligence Service. Ob vodilnem sodelovanju Janeza Starca se je 3. do 4. avgusta 1944 zbralo na Dunaju deset koroških slovenskih politikov in kulturnikov, med njimi dr. Joško Tischler, ki je podpisani (in s Čopovimi geostrateškimi azmišljanji nekoliko dopolnjeni) tekst deklaracije preko Bregenza odposlal Britancem. Glede na morebitna razmišljanja in motivacijo podpisnikov deklaracije pa je zanimiva informacija Franca Primožiča-Marka o sestankih na Dunaju. Tischler da je takrat - lahko bi rekli: pragmatično - izjavil: „Danes ne vemo, kaj bo, zato moramo biti dobri z belimi, plavimi in rdečimi.“ Vsekakor je bil Tischler po osvoboditvi do začetka novembra 1945 predsednik Osvobodilne fronte za slovensko Koroško.
Danes nam je znano, da niti belo-plavi niti rdeči niso imeli tistega uspeha, kot so si ga vsak po svoje pričakovali. Če bi hoteli strnjeno oceniti dosežke slovenskega odpora proti nacizmu pod vodstvom OF, moramo ugotoviti, da tisti cilji, ki si jih je bila OF sama zastavila (osvoboditev in zedinjenje Slovencev), niso bili doseženi v celoti. Toda v okviru zavezniškega vojskovanja je slovenski (tudi koroški) partizanski odpor bil vsestransko priznan in njegove zasluge lahko strnemo v tri točke. Prvič: Prispeval je k osvoboditvi (koroških) Slovencev. Drugič: Prispeval je (načelno najmanj toliko kot vsi zavezniki) k osvoboditvi Avstrije izpod nacizma, kar so po vojni visoki avstrijski politiki priznavali (taktično) predvsem v pogajanjih za državno pogodbo. In tretjič: Prispeval je - v povezavi s teritorialnimi zahtevami, ki jih je postavljala Jugoslavija po koncu vojne - k sprejetju člena 7 (manjšinske zaščite) v Avstrijsko državno pogodbo, v „zameno“ za to, da področje ni bilo priključeno Jugoslaviji. Vsi ti dosežki kažejo, da sodelovanje in žrtve v partizanskem odporu niso bile zaman.
Zato so vsi koroški Slovenci in tudi vsi antifašisti lahko hvaležni vsem tistim partizanom in njihovim podpornikom, ki ležijo pokopani v grobiščih širom (dvojezične) Koroške in na katere spominja tudi obilica  opisanih otokov spomina ...


Partizani jeseniško-bohinjskega odreda na Koroškem, maja 1945 - foto: Slavko Smolej.

Copyright © 2023. All Rights Reserved.