Na pokopališču razpotegnjenje podjunske vasi stoji ob zidu kamnit spomenik z napisom v obeh deželnih jezikih:
Partizanoma padlima v borbi proti fašizmu 1941 - 1945 /
Franc Hobel, Ignac Žolnir
Franc Hobel, po domače Rojakov, iz Pogrč pri Šentvidu, je bil rojen 27. aprila 1914, padel je v Lobniku 20. aprila 1944. Ignac Žolnir je bil rojen 27. decembra 1912 v Slovenj Gradcu; bil je član obveščevalnega centra Kokrškega odreda, padel je 9. februarja 1945. Od Rojakovih so bili v vojni štirje sinovi, trije so padli kot partizani. Hčerka pa je bila odpeljana v zloglasno taborišče Ravensbrück. Rojakovi so takoj po končani vojni postavili na grob ploščo z napisom:
Tukaj počivajo Franc Hobel, rojen 27. 4. 1914, Feliks Hobel,
rojen 21. 8. 1924, padel 12. 2. 1944, pokopan v Maloščah,
Anton Hobel, rojen 20. 1. 1927, padel 26. 11. 1944, pokopan
v Maloščah.
Junaško ste prestali neizprosen boj, pojila vaša kri je zemljo,
ki vas krije, zdaj delež bode vaš, mir božji in pokoj, na
nebu svetla luč nebeška naj vam sije.
Tukaj pričakuje dan vstajenja tudi njih tovariš Žolnir
Ignac, padel februarja 1945 v starosti 32 let, doma pri Celju.
Lahka naj mu bo naša zemlja.
V kamniti plošči so bile vdelane tri medaljonske slike tu pokopanih Hoblov. Dve sta še ohranjeni, tretje ni več.
Na pokopališčno obzidje v Šentvidu so leta 2012 pritrdili tudi spominsko ploščo materi in hčerki Tereziji Mičej, ki so ju nacisti obdolžili, da sta večkrat nudili prenočišče partizanom in da sta jim dajali jesti. 12. januarja 1945 so ju zato v Gradcu usmrtili. Partizanski aktivisti iz prav te vasice so bili pomembni povezovalni členi med slovenskim in avstrijskim uporom: poleg Mičejevih na primer Ročičjakovi in drugi, ki so vzdrževali zvezo z labotskim Ettendorfom. Vse do izdaje ...
Janez Wutte-Luc. - foto: družinski arhiv Prušnik
Otok spomina tudi Janezu Wutteju-Lucu
Nedaleč od pokopališča v Šentvidu v Podjuni leži pokopališče Šentprimož, kjer ima svoj osebni spomenik tudi Janez Wutte-Luc, slovenski narodni delavec in partizan. Pokojni se je rodil 26. decembra 1918 v Veselah, umrl pa je leta 2002. Po končani ljudski šoli je delal na domači kmetiji. Pred začetkom vojne se je vključeval v boj za narodne pravice koroških Slovencev, po anšlusu 1938 je bil mobiliziran v nemško wehrmacht, kjer se je povezal s protinacističnim odporniškim gibanjem. Aprila 1944 se je po dopustu pridružil koroškim partizanskim enotam ter delal kot aktivist v velikovškem okrožju OF.
Po vojni si je prizadeval za uveljavljanje pravic koroških Slovencev, kar je bilo zelo težko v času britanske zasedbe (1945-1955), ko so ga zaradi politične dejavnosti dvakrat aretirali in zaprli. V letih 1965-1972 ter 1979-1982 je bil podpredsednik in tajnik Zveze slovenskih organizacij, v letih med 1988-1997 pa predsednik Zveze koroških partizanov. Prejel je več odlikovanj, med drugim tudi častni znak za osvoboditev Avstrije.
Lega:
Šentvid v Podjuni leži precej na mirnem ob deželni cesti med Kamnom in Šentprimožem.