Z minuto molka za pokojno profesorico Tatjano Feinig se je v soboto, 11. novembra, pri spomeniku na poti k cerkvi nad Bistrico v Rožu pričela slovesna namestitev table z imeni žrtev nacizma v nekdanji občini Bistrica v Rožu. Postavitev table z imeni žrtev nacizma v občini Bistrica je bila pred skulpturo, ki so jo leta 2010 po zamisli Walterja Mischkulniga uresničili sveški kovači.
Ta skulptura in napis ob njenem vznožju spominjata na Aleksandra Ein­spielerja in Florijana Križnarja, ki sta bila v bližini ustreljena maja 1944.
Na tabli, ki je bila odkrita v soboto, 11. novembra, so poleg padlih in likvidiranih partizanov ter umrlih v koncentracijskih taboriščih navedene tudi povsem po­zabljene žrtve evtanazije iz današnje ob­čine Bistrica v Rožu. Z odkritjem table z imeni žrtev nacizma je pobuda "Vrnimo jim imena" uresničila svoj cilj.

Zapisani na spominski tabli

Aleksander/Lekš Einspieler (Lekš, Aleš, Alexander)
* 17. julij 1912, Sinach/Sine, Suetschach/Sveče, po domače pri Olipicu
† 6. maj 1944, Matschach/Mače, Feistritz im Rosental/Bistrica v Rožu
Aleš Einspieler je bil sin Martina Einspielerja in njegove žene Johane Serajnik. Družina je živela na domačiji pri Olipcu. Aleš Einspieler je leta 1942 poročil Katarino Potočnik. Njun sin Aleks se je rodil šele po očetovi smrti. Delal je v Jungferjevi tovarni na Bistrici. Od začetka leta 1943 je bil Aleš Einspieler dejaven sodelavec rožanskega odbora OF in sekretar krajevne skupine na Mačah. Gestapovski uradnik Othmar Rath ga je po prihodu na Bistrico odpeljal na domačijo Florijana Križnarja. Aleša so ustrelili v bližini, bil je takoj mrtev. Na ukaz župana in ravnatelja šole so ga brez krste pokopali zunaj sveškega pokopališča. Star je bil 31 let.
Še istega dne je gestapo aretiral tudi Aleševo ženo Katarino. Bila je noseča. V gestapovskem zaporu je ostala do novembra 1944, ko so jo odpeljali v porodnišnico, vendar je bila tudi tam pod nadzorom. Do konca vojne je morala delati na neki kmetiji v Gospe Sveti. Takoj po umoru Aleša Einspielerja so aretirali tudi njegovo sestro Marijo Hafner. Njen mož je bil od leta 1942 v nemški vojski, imela sta šest otrok. Marija pa je bila tako kot njen brat dejavna v odporniški skupini na Bistrici. V gestapovskem zaporu je ostala vse do jeseni 1944. - Vir: ADG; ASZI.

Florijan/Flora Križnar (Florian, Flori Krischnar, Krieschner)
* 4.maj 1914
† 6.maj 1944, Matschach/Mače, po domače pri Bovčarju
Florijan Križnar je odraščal v veliki družini, ki se je po prvi svetovni vojni priselila na Mače iz Slovenjega Plajberka. Družina je že od začetka leta 1943, ko so prišli k njim prvi partizani, dejavno podpirala odpor. V Bovčarjevi hiši so se partizani in aktivisti OF srečevali s civilnimi aktivisti iz Roža. Tja so prihajali tudi predstavniki celovške odporniške skupine KP. Partizani so tu dobivali hrano in kdaj pa kdaj tudi streho nad glavo.
6.maja 1944 je prišel na Mače gestapovski uradnik Othmar Rath z nalogo odkriti aktiviste OF. Malo pod Bovčarjevo domačijo, blizu cerkve pri Križih, je ustrelil Lekša Einspielerja in 30-letnega Florijana Križnarja. Takoj so aretirali tudi Florijanovo mater in sedem sester in bratov. Mater in enega brata so čez nekaj tednov iz gestapovskega zapora izpustili, brate Tomaža, Blaža, Matevža in Alberta ter sestri Katarino in Terezijo pa deportirali v koncentracijska taborišča. Preživeli so Dachau in Ravensbrück. Najmlajši brat Albert je imel ob deportaciji komaj 15 let. Prav njega je aretacija posebej hudo prizadela. Po vojni je trpel zaradi hudih telesnih poškodb in duševnih travm in zgodaj umrl (1929–1967). - Vir: ASZI; DÖW (4.355); KLA (94, Gz. 37.431/46); Slovenski vestnik, 11. 10. 1946, 8. und 9. 5. 1947, 4.

Marija Andrejovič, roj. Esl (Maria Andreowic, Andreowitsch, Andreowitz, Esel)
* 31. oktober 1898, Matschach/Mače
† 15. januar 1944, koncentracijsko taborišče Auschwitz
Po domače Rožani, Preliebl/Preblje, Köttmannsdorf/Kotmara vas
Marija Andrejovič se je rodila Kališnikovemu kajžarju Michaelu Eslu in njegovi ženi Mariji Waldhauser z Mač. Oče Michael je bil doma v Zavrhu, mati pa se je rodila v Slovenjem Plajberku. 1. oktobra 1922 se je Marija poročila z Jurijem Andrejovičem (* 26. april 1898, Preliebl/Preblje; † 25. julij 1944, poslan v koncentracijsko taborišče Mauthausen, delovno taborišče Linz I) iz Prebelj. V njegovem domačem kraju sta imela majhno kmetijo. Rodilo se jima je pet otrok.
Mesec dni po aretaciji, 1. maja 1943, so Marijo Andrejovič poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je dobila zaporniško številko 20 281. Približno tri mesece kasneje so jo premestili v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Za kmetijo je medtem skupaj z mlajšimi brati in sestrami skrbela njena hčerka Marija. 29. januarja 1944 je ta prejela pismo poveljnika taborišča, v katerem ji je sporočil, da je njihova 45-letna mati umrla:
Maria Andreowic, roj. Esel, * 31.10.1898, je 15.1.1944 umrla v tukajšnji bolnišnici za posledicami okvare srčne zaklopke. Truplo bo upepeljeno v državnem krematoriju. Mogoče je dostaviti žaro, če bo pokopališki upravi predloženo potrdilo, da bo poskrbljeno za pokop skladno s predpisi. Prosijo, da potrdilo pošljete čim prej na krematorij koncentracijskega taborišča Auschwitz. Pošiljanje žare je brezplačno. Mrliški list je priložen. Za mrliški list matičnega urada lahko zaprosite pri matičnem uradu II v Auschwitzu. Zapuščina bo poslana v kratkem. (KLA 88) - Vir: ADG; AZSI; ITS; KLA (88, Gz. 15.797/46; 143, Gz. 1.367/59).

Gregor Cufer (Zuffer)
* 6. januar 1894, Feistritz im Rosental/Bistrica v Rožu, Suetschach/Sveče
† 27. (25.) oktober 1944, koncentracijsko taborišče Dachau, delovno taborišče Riederloh
Gregor Cufer je bil sin tovarniškega delavca Gregorja Cuferja in njegove žene Marije Žnidar. Gregor, ml., je delal v tovarni na Bistrici, poznejši Jungferjevi tovarni akumulatorjev. 1921 se je poročil z Nežo Hirs iz Sel. Od njunih otrok je odrasla leta dočakal samo Peter Cufer. Proti koncu vojne, 6. maja 1945, je star 22 let padel na Češkem. Po smrti prve žene se je Gregor leta 1949 poročil z Marijo Garmbret, ki je tako kot on delala v Jungferjevi tovarni.
Gregor Cufer je bil poleg Aleša Einspielerja, Jožeta Rutarja in Karla Blatnika med prvimi člani OF na Bistrici v Rožu. Med množičnimi aretacijami so ga 15. maja 1944 prijeli in ga kmalu zatem poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam so ga 8. junija 1944 registrirali kot »preventivnega zapornika« s številko 70.003. V dokumentih je pripomba »NAL« (ni iz taborišča). To je pomenilo poostrene pogoje zapora. V dokumentih iz Dachaua najdemo dva datuma njegove smrti, 25. in 27. oktober 1944. V mrliškem listu stanovskega urada Dachau z dne 30. oktobra 1944 je kot datum smrti naveden 27. oktober. Tega dne naj bi 50-letni Gregor Cufer ob 6.30 umrl zaradi "degeneracije srčne mišice". Januarja 1945 so za nekaj tednov zaprli tudi njegovo ženo Marijo. - Vir: ADG; Archiv KZ-Gedenkstätte Dachau; ASZI; IST; Prušnik 1980, 45.

Aleksander Čero – Franc (Alexander Cero, Tschero)
* 31. maj 1921, Suetschach/Sveče, po domače Krznar
† 25. november 1944, Rabenberg/Šentjanške Rute
Aleksander Čero se je rodil kot nezakonski sin Marije Pak, Krznarjeve hčerke v Svečah. Po sinovem rojstvu se je Marija poročila z njegovim očetom Petrom Čerom, sinom lastnika Činkovčeve domačije na Mačah. Družina je spoštovala slovenski jezik in kulturo. Aleksander Čero je deloval v domačem kulturnem društvu in se vneto zavzemal za slovenščino.
V letu 1938 se je zaradi pomanjkanja dela Aleksander preselil v Jugoslavijo, kjer se je kmalu pridružil ilegalni KPS. Takoj po napadu na Jugoslavijo aprila 1941 se je pridružil OF. Pozimi 1942/43 se je kot politični aktivist in ožji sodelavec Matije Verdnika - Tomaža vrnil na Koroško. V Rožu sta skupaj vzpostavljala podporniško mrežo. 25. novembra 1944 ga je policija zvabila v zasedo in ga ustrelila. Star je bil 23 let. - Vir: ADG; ASZI; Slovenski vestnik, 28. 1. 1947.

Ivan Čero – France (Johann Cero, Tschero)
* 1925
† 1. maj 1944, Rabenberg/Šentjanške Rute
Ivan Čero je bil mlajši brat Aleksandra Čera. Ko se je rodil, sta njuna starša, Marija Pak in Peter Čero, že živela v Sloveniji.
Tudi Ivan se je pridružil partizanom; njegovo partizansko ime je bilo France. 1. maja 1944 je padel na Šentjanških Rutah, star komaj 19 let. - Vir: ASZI; Slovenski vestnik, 28. 1. 1947.

Primus/Primož Einspieler
* 21. april 1875, Suetschach/Sveče
† 13. januar 1945, KT Dachau
Primož Einspieler je bil sin Ursule Einspieler. Po poklicu je bil žičar. Z ženo Anno Laschitz sta imela dva otroka. Živeli so v Celovcu. Leta 1901 se je pridružil socialistični stranki in bil njen član do leta 1925.
2. julija 1941 so Primoža Einspielerja zaprli. Gestapo ga je takoj poslal v koncentracijsko taborišče Dachau. Na njegovem zaporniškem kartonu je bila pripomba »sovražen do nemštva«. Zabeležene so bile tudi njegov politična dejavnost in kazni, med drugim zaradi "žaljenja časti in kraje v gozdu". V Dachauu so ga vodili kot "preventivnega ujetnika". 18. avgusta 1941 so ga začasno premestili v koncentracijsko taborišče Buchenwald, vendar se je že v začetku septembra vrnil v Dachau. Moral je nositi ujetniško številko 27.125, dodeljen je bil v blok 30. Na začetku decembra 1944 je bil premeščen na policijsko postajo. Po podatkih iz dachauske mrliške knjige je umrl 13. januarja 1945 v ujetniškem bloku 15 za »pljučnico in drisko«, star 69 let. - Vir: ADG; Archiv KZ-Gedenkstätte Dachau; ASZI; DÖW; ITS.

Ana Marija Fertschnig
* 5. avgusta 1930 v Svečah
† 1941(?)
Domnevna žrtev evtanazije. - Vir: Wilhelm Baum et al. (izd.): Das Buch der Namen. Die Opfer des Nationalsozialismus in Kärnten. Klagenfurt–Wien: Kitab-Verlag 2010. Helge Stromberger, informacija 3. 8. 2022.

Thomas Malle
* 1897, Feistritz im Rosental/Bistrica v Rožu
† 29. junij 1940, Hartheim
Žrtev evtanazije. Thomas Malle se je rodil leta 1897; bil je delavec na žagi na Bistrici v Rožu. 4. decembra 1934 so ga s klinike v Innsbrucku (zapis v kartoteki: R. 1897 shizofrenija) premestili v deželno bolnišnico v Celovcu. 29. junija 1940 so ga iz Celovca prepeljali v Linz in ga nato evtanazirali v gradu Hartheim. - Vir: Wilhelm Baum et al. (izd.): Das Buch der Namen. Die Opfer des Nationalsozialismus in Kärnten. Klagenfurt–Wien: Kitab-Verlag 2010. Helge Stromberger, informacija 3. 8. 2022.

Terezija/Reza Pak (Theresia, Rezi Pack)
* 1892 Suetschach/Sveče, po domače pri Krznarju
† 1944, Suetschach/Sveče
Terezija/Reza Pak je bila tako kot njen brat Joza že od zgodnje mladosti dejavna v sveškem slovenskem kulturnem življenju. Kot knjižničarka kulturnega in izobraževalnega društva Kočna je bila zelo načitana.
Z bratom sta spadala v ožji krog Osvobodilne fronte v domačem kraju. Potem ko so zaprli njenega brata, so 52-letno Rezo našli mrtvo. O okoliščinah njene smrti so krožile različne pripovedi: da je naredila samomor oz. da so jo umorili nacionalsocialisti ali pa partizani in to prikazali kot samomor. - Vir: Borec 1951/7, 229f.; Andrej Feinig, informacija 22.10.2012.

Andrej Permož (Andreas Permosch)
* 25. september 1904, Matschah/ Mače, Suetschach/Sveče
† 1945 (pogrešan od osvoboditve iz koncentracijskega taborišča Dachau);
Po domače pri Pirmanu, St. Johann im Rosental/Šentjanž v Rožu, Weizelsdorf/Svetna vas
Andrej Permož se je rodil kot sin Helene Permosch in delavca Felixa Moserja. Klicali so ga tudi Drejča ali Pirmanov Drejči. Skupaj z materjo kmetoval na Pirmanovi kmetiji, ki jo je mati podedovala po teti. Kmetija je bila ena največjih v Šentjanžu. Imel je nezakonskega otroka, rojenega leta 1938, in je bil zaročen. Bil je pomemben predstavnik slovenskega kulturnega življenja v Rožu. Več let je bil tudi predsednik Katoliškega slovenskega društva. V njegovi hiši sta imeli vaje gledališka in tamburaška skupina.
Po anšlusu je Andrej Permož javno pokazal svojo kritično držo. Leta 1943 je skupaj z Janezom Weissom, Miho Gabrijelom, Urhom Olipicem in Hansom Richterjem ustanovil okrožni odbor OF za spodnji Rož. S politično agitacijo so skušali pridobiti nove borce. V občini Svetna vas se je kmalu oblikovala odporniška skupina, ki jo je sestavljalo okoli 50 slovensko in nemško govorečih ljudi. Skupina je oskrbovala partizane s hrano, sanitetnim materialom in s pomembnimi informacijami. Med opravljanjem neke kurirske naloge je Permoža 29. junija 1944 aretiral gestapo.
oktobra 1944 je Andrej Permož prišel v taborišče Dachau. Kot »preventivni zapornik« je moral nositi številko 117.270. Tri tedne pozneje so ga premestili v koncentracijsko taborišče Natzweiler. S številko 38.214 so ga nato odpeljali v podružnično taborišče Schörzingen. Zadnje sporočilo je Andrej Permož poslal materi februarja 1945 iz taborišča Neckarelz. Zato se je dolgo domnevalo, da je tam tudi umrl. V resnici pa so ga sredi marca 1945 premestili nazaj v taborišče Dachau in ga takoj po prihodu v začetku aprila dodelili podružničnemu taborišču Allach. Moral je nositi dachausko številko 155.303. V njegovi taboriščni kartoteki piše »Osvobodila ga je ameriška vojska«. Na materino prošnjo iz leta 1948 je ITS sporočil, da zaradi te opombe ni mogoče izdati mrliškega lista. Dodali pa so, da imajo tak žig vse matične izkaznice koncentracijskega taborišča Dachau, v katerih ob osvoboditvi ni bilo opomb o smrti, odpustu ali premestitvi. V knjigi umrlih pa so vpisani le jetniki, ki so umrli v glavnem taborišču do 27. aprila 1945, iz podružničnih taborišč, pa le tisti, ki so umrli do konca marca 1945. Interniranci, ki so umrli pred osvoboditvijo ali na evakuacijskih pohodih, v knjigo umrlih niso vpisani. Andrej Permož je umrl v 40. letu starosti. - Vir: ADG; Archiv KZ-Gedenkstätte Dachau; ASZI; IST; KLA (126, Gz. 1.166/55); www.lettertothestars.at

Valentin/Foltan Schwarz (Švarc)
* 1. november 1893, Suetschach/Sveče
† 8. maj 1944, bolnišnica v Celovcu
Valentin Schwarz se je rodil kot sin bistriškega žičarja Tomaža Schwarza in njegove žene Anne Partl. Družina je živela v materini rojstni hiši pri Kocijanovih v Svečah. Valentin je bil puškar v Borovljah. 1925 se je oženil z Angelo Fantur. Imela sta sina.
Valentin Schwarz in njegova žena Angela sta podpirala OF od samega začetka. 6. maja 1944 je gestapovski uradnik Othmar Rath, ki ga je spremljal žandar, pri poskusu aretacije streljal na Valentina Schwarza in ga smrtno ranil. Valentin je umrl v zgodnjih jutranjih urah 8. maja 1944 v bolnišnici v Celovcu, star 50 let. 6. maja 1944 so aretirali tudi njegovo ženo Angelo, ki je bila pletilja. V gestapovskem zaporu je ostala do konca vojne. Njena hiša je bila zaplenjena. - Vir: ADG; ASZI; KLA (64, 481).

Peter Stingl
* 23. avgust 1888, Unterkrajach/Spodnje Kraje, Suetschach/Sveče
† 20. april 1945, KT Dachau
Peter Stingl je bil sin zakoncev Petra Stingla in Ane Krušic. Že njegov oče je bil tovarniški delavec na Bistrici in je stanoval v hiši na Muti v Spodnjih Krajah. V bistriški tovarni je delal tudi Peter Stingl, ml. Leta 1919 se je v Bilčovsu poročil z Lucijo Plajberšnik, ki je bila doma v Steinu/Kamnu v Podjuni. Imela sta dva otroka.
Potem ko ga je ovadila tako imenovana zaščita podjetja – »Werkschutz« – so Petra Stingla aretirali še pred obsežnimi rožanskimi aretacijami. Gestapo ga je 22. marca 1944 poslal v koncentracijsko taborišče Dachau. Njegov prihod so zabeležili 15. aprila 1944. Moral je nositi zaporniško številko 66.799, razporejen je bil v blok 30. Po sprejemu so mu odvzeli oblačila in druge predmete in jih deponirali v skladišču, imenovanem »Effektenkammer«. Na njegovem kartonu so zabeležena naslednja oblačila in predmeti: tri srajce, dvoje spodnjih hlač, en par čevljev, ena palica ter razni papirji, fotografije in gotovina. Ker je Stingl trpel za kilo, je 19. aprila zaprosil, naj mu vrnejo nujno potrebno obvezo. Po podatkih iz dachauske knjige smrti je Peter Stingl umrl v jutranjih urah 20. aprila 1945 zaradi enterokolitisa, star 56 let. Njegove žene o te niso obvestili. Pismo je iz Dachaua prispelo šele maja 1946 in tako končalo negotovost: "Na Vaše povpraševanje prek Rdečega križa Vam moramo sporočiti žalostno vest, da je Vaš mož, gospod Peter Stingl, umrl 20. 4. 1945 v KZ-Lagerju Dachau. Izrekamo Vam naše iskreno sožalje."
Posmrtne ostanke Petra Stingla so pokopali na dachauskem gozdnem pokopališču. - Vir: ADG; Archiv KZ-Gedenkstätte Dachau; ASZI; ITS; Slovenski vestnik, 2. 1. 1948, 4.

Matija Verdnik - Tomaž
* 28. september 1916, Slovenski Javornik
† 1. februar 1944, Polana/Polana, Feistritz im Rosental/Bistrica v Rožu
Matija Verdnik se je rodil blizu Jesenic kot sin tovarniškega delavca Tomaža Verdnika in njegove žene Katarine Obilčnik. Oba sta izvirala z Bistrice v Rožu. Njegovega očeta so z Bistrice v Rožu premestili v industrijsko mesto Jesenice, zato je Matija tam tudi odraščal. Povezave z rodnim krajem njegovih staršev so ostale tesne. Matija je postal železostrugar, s 16 leti pa se je pridružil komunistični mladinski organizaciji.
Po napadu na Jugoslavijo aprila 1941 se je Matija Verdnik vključil v odporniško gibanje in bil v Cankarjevi skupini pod Stolom. Leta 1942 je bil večkrat na Koroškem, kjer je uspešno širil mrežo OF. Njegov akcijski radij je segal od Beljaka do Celovca. Kot sekretar okrajnega odbora za Rož je imel Verdnik svoj bunker najprej blizu Sveč, pozneje pa so morali zgraditi večjega, ki je bil izdan. Med napadom nemške policije na bunker 28. januarja 1944 je bil Matija Verdnik – Tomaž hudo ranjen. Umrl je zaradi zastrupitve krvi, star 27 let. Po vojni so ga pokopali na sveškem pokopališču. - Viri ADG; ASZI; Karner/Moritsch 2005, 322; Padlim 1987, 153f.

Viri:
Brigitte Entner: Wer war Klara aus Šentlipš/St. Philippen? Kärntner Slowenen und Sloweninnen als Opfer der NS-Verfolgung. Ein Gedenkbuch. Klagenfurt: Drava 2014.
Wilhelm Baum et al. (Hg./izd.): Das Buch der Namen. Die Opfer des Nationalsozialismus in Kärnten. Klagenfurt-Wien: Kitab-Verlag 2010.
Helge Stromberger, schriftlich und mündliche Auskunft / pisna in ustna informacija, 3. 8. 2022
www.lettertothestars.at

Okrajšave:
ADG – Archiv der Diözese Gurk
KLA – Kärntner Landesarchiv
ASZI – Archiv des Slowenischen wissenschaftlichen Instituts
ITS – International Tracing Service

Prevodi v slovenščino:
Tatjana Feinig, Lucija Ogorevc-Feinig, Štefan Pinter